1. del: Po dolgem premoru spet na dveh kolesih – proti Bosni in Hercegovini
Po letu ali dveh je končno prišel trenutek, ko sem lahko znova sedel na motor. Tisti občutek, ko obrneš ključ, zaslišiš motor in veš, da so pred tabo le cesta, ovinki in nekaj dni brez vsakodnevnih skrbi, je težko opisati. Še toliko lepše je bilo, ker mi je družbo delal prijatelj, prav tako strasten motorist.
Ker sva bila omejena s časom, sva pot načrtovala tako, da bova v treh dneh prevozila približno 1.200 kilometrov. Ne zato, da bi lovila rekorde, ampak da bi lahko vsak dan uživala v vožnji in se zvečer še vedno sproščeno usedla ob pijači ter poklepetala o doživetjih.
Prvi dan sva se na pot odpravila že ob sedmih zjutraj. Jutro naju ni razvajalo. Termometer je kazal komaj osem stopinj Celzija, a sva vedela, da bo sonce kmalu opravilo svoje.
Od prvega kilometra naprej sva se izogibala avtocestam. Motor je doma na starih regionalnih cestah, kjer se čas nekoliko ustavi, promet ni tako gost in lahko resnično uživaš v pokrajini. Pot naju je vodila mimo Ljubljane, skozi Škofljico, Ribnico, Kočevje in Vinico, kjer sva prečkala stari mejni prehod ter nadaljevala proti Hrvaški in Bosni in Hercegovini.
Po ovinkastih cestah sva prispela do Etno vasi Čardaklije pri Bihaću. Tam sva naredila krajši postanek in si privoščila prave bosanske čevapčiče. Včasih najbolj preprost obrok postane eden najlepših spominov s poti.
Po krajšem oddihu sva nadaljevala proti Jajcu, kjer naju je čakal hotel in zaslužen počitek. Do večera sva prevozila 412 kilometrov, temperature pa so se čez dan povzpele na prijetnih 18 stopinj.
Po osvežitvi sva se sprehodila po mestu. Domačini so se pripravljali na večerno nogometno tekmo, midva pa sva ob hladnem pivu obujala spomine na prejšnja motoristična potovanja. Takšni večeri imajo poseben čar – utrujenost počasi izgine, ostanejo pa le zadovoljstvo, smeh in pričakovanje novega dne.
2. del: Mostar, Biokovo in dan, ko je vročina premagala kilometre
Drugi dan sva bila pokonci že pred sedmo uro. Po obilnem zajtrku sva spakirala motorja in se odpravila proti Mostarju. Pred nama je bilo približno 166 kilometrov prijetne vožnje skozi osrčje Bosne in Hercegovine.
Cesta naju je vodila skozi Bugojno, Jablanico in ob Neretvi, ki s svojo turkizno barvo vedno znova očara. Do Mostarja so bile temperature še prijetne, nato pa je termometer hitro pokazal skoraj trideset stopinj.
Mostar ima poseben utrip. Čeprav sva se tam ustavila le za kratek čas, sva si ogledala znameniti Stari most, naredila nekaj fotografij in se okrepčala s hladno pijačo. Včasih je dovolj že pol ure, da kraj pusti močan vtis.
Pot sva nadaljevala proti eni najbolj znanih razglednih točk na Hrvaškem – Skywalku v Naravnem parku Biokovo.
Ko stopiš na stekleno ploščad več kot 1.200 metrov nad morjem, se za trenutek vse ustavi. Pogled sega čez Makarsko riviero in številne dalmatinske otoke. To je eden tistih prizorov, ki jih fotografija težko ujame v vsej veličini.
Po ogledu je sledil še zadnji del poti proti Splitu. Prav teh sedemdeset kilometrov nama je vzelo največ energije. Vročina, gost promet in počasna vožnja ob obali so poskrbeli, da sva komaj čakala prihod v hotel.
Po osvežitvi sva si privoščila večerjo z morskimi dobrotami, večer pa zaključila na hotelski terasi. Tam sem prvič prižgal pravo kubansko cigaro. O tem sem razmišljal že vrsto let in lahko rečem, da je bila to prijetna izkušnja, predvsem pa lep zaključek dneva, polnega novih doživetij. Lahko bi rekel, da je bila to cigara prijateljstva.
Za nama je bilo 359 kilometrov, ki so se zaradi vročine zdeli precej daljši.
3. del: Domov z nasmehom in glavo, polno spominov
Zadnje jutro sva bila pokonci še pred odprtjem hotelske jedilnice. Čakal naju je zadnji dan poti in približno 425 kilometrov do doma.
Po naporni vožnji ob obali sva hitro sprejela odločitev, da se morju odpoveva in izbereva notranjost Hrvaške. Bila je ena najboljših odločitev potovanja.
Cesta skozi Knin, mimo Plitviških jezer, Karlovca, Metlike in Novega mesta je ponudila veliko več miru, manj prometa in prijetnejše temperature. Prav na takšnih cestah se pokaže, zakaj je motor več kot le prevozno sredstvo. Vsak ovinek, vsak razgled in vsak postanek postanejo del zgodbe.
Ko sva prečkala slovensko mejo, je števec pokazal skupno 1.185 prevoženih kilometrov. Toda številke niso bile tiste, ki so največ pomenile.
V spominu bodo ostali hladno jutro prvega dne, bosanski čevapčiči, Stari most v Mostarju, razgled z Biokova, večerni pogovori ob pivu, prijateljska kubanska cigara in predvsem občutek popolne svobode, ki ga lahko razume le nekdo, ki je že sedel na motor.
Takšna potovanja človeka napolnijo na poseben način. Ne zaradi cilja, ampak zaradi vsega, kar doživi med potjo.
Iskrena hvala prijatelju za družbo, številne pogovore in kilometre, ki bodo ostali med lepšimi spomini.
Zdaj ostaja le še ena želja – da nama leto prinese še kakšen podaljšan vikend. Septembra so ceste precej bolj mirne, turistična gneča izgine, temperature pa ostanejo idealne za nove motoristične zgodbe.
Ker je včasih dovolj že obrniti ključ, dodati plin in se prepustiti cesti.