Vsakič, ko se v medijih pojavi novica o prometni nesreči motorista, se pod članki hitro zvrstijo komentarji: »Motoristi so norci.« »Sami so si krivi.« »Če sedeš na motor, veš, kaj tvegaš.«
Takšne sodbe so hitre in pogosto izrečene brez razmisleka. Res je, da je motorist v prometu bistveno bolj ranljiv kot voznik avtomobila. Medtem ko slednjega varujejo karoserija, varnostne blazine in številni sodobni asistenčni sistemi, je motorist izpostavljen vsakemu trenutku na cesti. Napake drugih in lastne napake imajo lahko veliko hujše posledice.
Toda ali to pomeni, da vsak motorist, ko sede na motor, zavestno odhaja v smrt?
Več kot le prevozno sredstvo
Vedno, ko sedem na motor, pomislim na svoje tri punce, ki me čakajo doma. Pomislim na družino in na odgovornost, ki jo nosim. Nihče si ne želi, da bi bila vožnja njegova zadnja.
Zato sem hvaležen, da me moja boljša polovica razume. Ve, kaj pomeni biti motorist. Kdor tega nima v krvi, težko razume občutek svobode, ki ga ponuja vožnja z motorjem. To ni le premikanje od točke A do točke B. Je poseben občutek povezanosti s cesto, okoljem in samim seboj.
Motor mi pomaga umiriti misli, se sprostiti in odložiti vsakodnevne skrbi. To pa ne pomeni divjanja po cestah, vožnje preko 200 kilometrov na uro ali preizkušanja lastnih meja na račun varnosti. Užitek v motociklizmu ni odvisen od hitrosti, temveč od občutka vožnje.
Promet je ogledalo družbe
Na slovenskih cestah se vsakodnevno srečujemo z različnimi vozniki. Žal med njimi niso vsi dovolj odgovorni. Vedno več je takšnih, ki med vožnjo uporabljajo telefon, so nezbrani ali preprosto ne spremljajo dogajanja okoli sebe.
Motoristi smo zaradi svoje ranljivosti pogosto prvi, ki občutimo posledice takšnega ravnanja. Še posebej nevarni so vozniki, ki sekajo ovinke, ne uporabljajo smernikov ali spregledajo motoriste pri vključevanju v promet.
Varnost na cesti ni odgovornost zgolj ene skupine udeležencev. Je skupna odgovornost vseh.
Ko želje prehitijo izkušnje
Motociklizem v zadnjih letih doživlja velik razcvet. Pridobitev vozniškega dovoljenja je dostopna, ponudba motorjev pa večja kot kadar koli prej. Za relativno dostopen znesek si lahko marsikdo kupi zelo zmogljiv motocikel.
Prav tu se pogosto skriva težava.
Mnogi začetniki posežejo po motorjih, ki presegajo njihove izkušnje in sposobnosti. Pogosto odločajo želje, videz ali primerjave z drugimi. Če ima prijatelj zmogljiv motor, si ga želimo tudi sami. Če ima nekdo najnovejši model, želimo še boljšega.
Toda motocikel ne odpušča precenjevanja sposobnosti. Fizikalni zakoni veljajo za vse enako. Hitrost, nagib, oprijem pnevmatik in reakcijski čas ne poznajo ega ali želja.
Kilometri so najboljši učitelj
Med motoristi velja nenapisano zlato pravilo: izkušnje se ne kupijo, temveč pridobijo.
Vsak prevožen kilometer prinese novo znanje, novo situacijo in novo lekcijo. Zato je pomembno, da začetnik izbere motor, ki ustreza njegovemu znanju in sposobnostim. Motor mora služiti vozniku, ne obratno.
Pomemben del razvoja vsakega motorista so tudi treningi varne vožnje. Policija in številni inštruktorji vsako leto organizirajo delavnice, kjer lahko vozniki v varnem okolju preizkusijo svoje znanje in izboljšajo tehniko vožnje.
Če padeš na poligonu, te boli predvsem ponos. Na cesti pa pogosto ni druge priložnosti za popravek napake.
Nepravilno ocenjen ovinek, prepozna reakcija ali previsoka hitrost lahko v nekaj sekundah spremenijo življenje. Prav zato je pomembno, da se motoristi nenehno učimo, treniramo in ostajamo skromni pred izzivi, ki jih prinaša cesta.
Znanje rešuje življenja
Prepričan sem, da bi moral vsak motorist vsaj enkrat ali dvakrat letno osvežiti svoje znanje na poligonu pod vodstvom izkušenega inštruktorja. Tehnika vožnje, pravilna usmeritev pogleda, predvidevanje nevarnosti in razumevanje prometnih situacij so veščine, ki jih je treba nenehno razvijati.
Prav te veščine pogosto odločajo, ali se bomo po vožnji vrnili domov k svojim najbližjim.
Seveda obstajajo nesreče, ki jih kljub vsej previdnosti ni mogoče preprečiti. Toda velik delež tveganj lahko zmanjšamo z odgovorno vožnjo, stalnim učenjem in spoštovanjem lastnih omejitev.
Naj bo vsak prihod domov srečen
Motoristi ne sedamo na motor zato, ker bi iskali smrt. Sedamo nanj zato, ker nas vožnja osrečuje. Ker nam daje občutek svobode. Ker nas uči spoštovanja, zbranosti in odgovornosti.
Moja želja je preprosta.
Da bi vsak motorist užival v vožnji, spoštoval sebe in druge udeležence v prometu ter se po vsaki poti vrnil domov v enem kosu. K družini, prijateljem in ljudem, ki ga čakajo.
Z nasmehom na obrazu in srečo v srcu. To je namreč cilj vsake prave motoristične vožnje.