Vsakič, ko si nadenem čelado in primem krmilo, ne sedem na motor samo jaz. Z menoj gre tudi misel na mojo družino. Na njihove nasmehe, na glasove, ki me čakajo doma, na objeme, ki imajo zame največjo vrednost.
Veter, ki mi šviga mimo obraza, prinaša občutek svobode, a hkrati tudi zavedanje, kako krhko je vse skupaj. Na cesti smo motoristi pogosto nevidni, spregledani. Ena sekunda nepazljivosti nekoga drugega lahko za vedno spremeni življenje moje in življenje tistih, ki me čakajo doma.
Ne vozim samo zase. Vozim z mislijo, da se moram vrniti, da me nekdo potrebuje, da nekdo šteje minute, dokler ne stopim skozi vrata.
Motor mi daje občutek življenja, a družina mu daje smisel. Zato vozim previdno, ne zaradi strahu, ampak zaradi ljubezni. Morda je prav to največja resnica, pogum ni v tem, da tvegaš, ampak v tem, da veš, zakaj se moraš vrniti.